József Czukor, veleposlanik republike Madžarske v Sloveniji, je poklicni diplomat. Ministrstvu za zunanje zadeve svoje domovine se je pridružil leta 1986. Večinoma je služboval v nemško govorečih državah, več kot deset let v Berlinu, kjer je en mandat opravljal naloge namestnika veleposlanika. Med letoma 2002 in 2004 je bil državni sekretar na čelu ene izmed vladnih agencij. V Ljubljano, na svoj prvi veleposlaniški mandat, je prišel septembra lani. »Zame so izkušnje iz Nemčije izredno dragocene, saj sem spoznal, kako deluje EU in kako se vplivna država spoprijema z evropskimi zadevami, kar mi zdaj koristi,« pravi József Czukor. Poleg njega so na madžarskem veleposlaništvu zaposleni še štirje diplomati.

Katere so vaše glavne naloge?

Madžarska in Slovenija imata zelo tesne prijateljske odnose. Poznamo se med seboj, v naših dvostranskih odnosih ni težav. Sosedi, članici EU in Nata, si obe želita igrati vidnejšo vlogo v EU. Cilj veleposlaništva je najti poti za razvoj globljega sodelovanja, s katerim bomo dosegli skupne cilje znotraj EU. Slovenija in Madžarska sodelujeta s skupnimi sosedami na zahodnem Balkanu in jih podpirata. V našem interesu je njihov hitrejši razvoj in pospešitev procesa njihovega vključevanja v EU in Nato.

Trudimo se za čim boljše dvostransko sodelovanje med državama. Zelo pomembna se nam zdi ekonomska izmenjava. Madžarska je druga največja slovenska soseda, kar pa tukaj ni prav dobro znano. Ko Slovence povprašate po sosedih, najprej naštejejo Italijo in Avstrijo; mi smo vedno čisto na dnu spiska. Na tem področju imamo še ogromno za postoriti. Madžarsko tržišče je zanimivo in spodbujanje gospodarskih poslov je eden naših izzivov.

Želeli bi poglobiti tudi sodelovanje na kulturnem in znanstvenem področju. Formalni okvirji so postavljeni – državi sta podpisali sporazum leta 1992, ki ureja redno izmenjavo kulturnih in znanstvenih projektov. Madžarska literatura je dobro znana, avtorji kot so Péter Esterházy, Péter Nádas, Imre Kertész, László Darvasi so prevedeni v slovenščino. V madžarščini so izšla dela Kajetana Koviča, Draga Jančarja, Aleša Debeljaka. Izvajalci klasične glasbe redno gostujejo pri vas. Imamo madžarski kulturni inštitut v Lendavi in oddelek za madžarski jezik in književnost na mariborski univerzi. Vseeno upam, da bosta Madžarska beseda in umetnost bolj navzoči, ko končam svoj štiriletni mandat.

Rad bi spodbudil več zanimanja javnosti za svojo domovino tukaj in obratno, za Slovenijo na Madžarskem. Čeprav smo sosedje in imamo skupno zgodovino, nismo prisotni ne mi pri vas ne vi pri nas.

Kako nameravate promovirati kulturo?

Za pripravo odmevnejših dogodkov nameravamo izkoristiti pomembne jubileje, kot je denimo 125-letnica rojstva našega slavnega skladatelja Béle Bartóka. Povabili bomo madžarske glasbenike in organizirali koncerte po državi. Letos bo tudi petdesetletnica madžarske revolucije, s katero hočemo predstaviti tudi našo sedanjost.

Razmišljali smo o ustanovitvi nekakšnega slovensko-madžarskega foruma, kjer se bodo združili politiki, poslovneži, intelektualci, akademiki obeh narodov, da bi se osredotočili na dvostranske odnose. Podobne namene, da bi vzpostavili mostove, imamo s projektom slovensko-madžarskega poslovnega sveta.

Kako ocenjujete ekonomsko sodelovanje?

Če pogledate samo makroekonomsko statistiko, boste ocenili, da je sodelovanje uspešno. Leta 2004 je bila vrednost madžarskega izvoza v Slovenijo več kot 430 milijonov evrov, v obratno smer pa 350 milijonov evrov. Za lani še nimamo natančnih podatkov, smo pa do oktobra izvozili za 480 milijonov evrov. To ni malo denarja. Če pa boste iskali madžarska podjetja v Sloveniji in slovenska na Madžarskem, torej neposredna medsebojna vlaganja, boste ugotovili, da jih je izredno malo: neposrednih madžarskih investicij tukaj je le za dobrih 20 milijon evrov, še manj pa je slovenskih na Madžarskem. Menim, da je to naša šibka točka. Napredek na tem področju je eden izmed ciljev, ki sem si jih zadal v svojem mandatu. Morali bi se zgledovati po dobrih primerih sodelovanja, ki jih ima Slovenija z Italijo in Avstrijo.

Gradnjo potniškega središča v Ljubljani bo predvidoma prevzela madžarska družba TriGranit.

Pri projektu gradnje potniškega središča v Ljubljani je prišlo do situacije, ki je zelo tipična za vse srednjeevropske države. Na javnih razpisih različna podjetja tekmujejo med seboj in pri tem uporabljajo vse zakonite metode, da bi zmagala. Kot madžarski veleposlanik seveda podpiram TriGranitovo ponudbo. Menim, da bi to lahko bila druga največja posamična investicija, za Renaultom v Novem mestu, madžarskega gospodarstva v Sloveniji. Tekmeci zdaj oporekajo izboru, a sem prepričan, da je madžarski predlog najboljši.

Ta projekt, ki je vreden 240 milijonov evrov, je več kot zgolj postavitev železniške in avtobusne postaje, saj bo potniško središče, s poslovnim in kulturnim centrom v njem, ključnega pomena za prestolnico in bo vplival na življenje meščanov.

TriGranit, v katerem je tudi ameriški in kanadski kapital, je znano podjetje, ki je postavilo številne pomembne stavbe v Budimpešti, delali so tudi na Slovaškem, Poljskem, v Romuniji in drugih državah v regiji. Večinoma so obnavljali železniške postaje in jim dali nove funkcije.

Tako velika investicija, kot je potniško središče v Ljubljani, ima velik simboličen pomen, saj bodo Madžari pokazali, da je naša država postala moderna.

Ali ste zadovoljni s položajem madžarske manjšine v Sloveniji?

Manjšini sta najpomembnejša vez med državama. V Pomurju, kjer živi madžarska manjšina, in na zahodu Madžarske, v Porabju, kjer biva slovenska manjšina, je socialni in ekonomski položaj podoben.

Uradno je po podatkih iz zadnjega popisa prebivalstva v Sloveniji okoli 6500 Madžarov, po podatkih samih manjšinskih predstavnikov pa jih je okoli 15 000. Poudariti moram, da je odnos Slovenije do njih zelo dober primer pozitivne diskriminacije. Kljub temu prihaja do asimilacije, in to hitre. Ta je povezana je z ekonomsko situacijo severovzhodnega dela države; Pomurje je najslabše razvita regija, kjer je največ težav z infrastrukturo, ni avtoceste, železniške povezave so slabe, stopnja brezposelnosti je visoka, zato mladi odhajajo. To je skupni slovensko-madžarski problem, saj je položaj Slovencev na Madžarskem povsem enak. Čeprav je zahod Madžarske dvakrat bolj razvit kot njen vzhod, pa to ne velja za obmejni predel. Tako tudi Porabje pesti nezaposlenost, slaba infrastruktura, ravno tako pa opažamo asimilacijo. Občasno je slišati kritike na obeh straneh, a se mi zdi, da je med sosedi normalno, da debatirajo o določenih vprašanjih.

Kakšen je status vaše manjšine v drugih državah?

Samo dve državi v EU imata razmeroma veliko število državljanov, ki živijo v sosednjih državah – to sta Madžarska in Slovenija. Madžarska ima deset milijonov prebivalcev, od tega pet milijonov Madžarov živi zunaj meja. Slovenija ima dva milijona prebivalcev in, odvisno od vira, ki ga upoštevate, več kot 500 000 zamejcev. Zato je v interesu obeh držav, da veljajo visoki standardi zaščite za manjšine in da se ti dosledno spoštujejo. Leta 1992 smo podpisali sporazum, ki urejuje medsebojne obveznosti, inštitucije in komisije.

V Romuniji živi od 1,5 do 2 milijona Madžarov, deset odstotkov prebivalcev Slovaške so naši rojaki. Okoli 300 000 jih je v Vojvodini, kjer je še nekaj odprtih vprašanj zlasti glede pregnanih v vojnah. V Ukrajini živi 250 000 Madžarov, na Hrvaškem jih je 30 000, manj v Sloveniji in Avstriji.

Madžare povsod obravnavajo kot faktor stabilnosti. Preprosto ni v našem značaju, da bi v okolju, kjer živimo, spodbujali trenja.

Na urejanje vprašanja manjšin gledam kot na maraton, tek na dolge proge. Poleg tega, da imamo sami manjšino zunaj, pa tudi v naši državi živi 13 narodnostnih manjšin. Zakonodaja na tem področju je moderno urejena, le še zastopanost v parlamentu je treba urediti. Vse manjšine bi morale imeti svoj sedež, vendar je zaradi njihovega števila to problem. Imajo pa vse svoje avtonomije na lokalni ravni.

Vaša domovina je postala članica EU pred poldrugim letom. Kako ljudje ocenjujejo to obdobje?

Madžari in Slovenci smo si zelo podobni, le da se tega ne zavedamo. Oboji smo predvsem pragmatični. Madžari smo si želeli postati del bolj razvite Evrope. Kot del celine, ki je pripadal vzhodnemu bloku in je bil za železno zaveso, pa nismo imeli enakih možnosti napredka kot na primer Belgijci, Nizozemci, Nemci, Avstrijci.

Naše prvo leto v EU ocenjujemo kot uspešno, ostali smo neto prejemnik skupnih sredstev, več smo dobili, kot smo morali prispevati. Splošno gledano so prebivalci zadovoljni, da smo del EU. Nekaj stvari pa nas moti: Če pogledamo vprašanje prostega pretoka dela, ne razumemo, zakaj naši partnerji, ki so nas doslej podpirali, menijo, da bo nekaj deset tisoč Madžarov preplavilo avstrijski trg dela. Takih stvari pa je še nekaj.

Intervju je izšel v LeMonde diplomatique v slovenščini dne: februarja 2006